Prispevek se ukvarja s poskusom opredelitve novih tekstnih praks, ki se v slovenskem gledališču pojavljajo v zadnjih letih in jih uvrščamo v metodološko polje postdramskega, kakor ga je v delu Postdramsko gledališče opredelil nemški teoretik Hans-Thies Lehmann. Bolj kot prilagajanje postdramskih praks Lehmannovi teoriji pa ga zanimajo njihovi novi ...
Branje maturitetnega romana Alamut (1938) je lahko užitek, če učitelj pri vodenju analitično-ustvarjalnega branja spreminja svoje vloge od spremljevalca do usmerjevalca učenčevega branja, hkrati pa navaja učence k razbiranju večplastnosti romana. V prispevku sem predlagala nekaj možnosti približevanja romana po zgodovinski, filozofsko-religiozni in...
Razprava obravnava omrežje spomenikov oz. spominskih obeležij slovenske literarne kulture, ki se je začelo oblikovati sredi 19. stoletja in je do danes močno zaznamovalo kulturno pokrajino slovenskih ozemelj. V prvem delu so nakazani zgodovinski vidiki nastajanja takšnih mrež, ki jih je mogoče razumeti kot semiotično prilaščanje (nacionalnega) pros...
Ob koncu 20. stol., ko je postmodernizem v sodobnem slovenskem romanu upadal, se je pojavilo vprašanje, ali bo izginjajočo smer nadomestila nova, ali pa je ustreznejše splošno poimenovanje literarni eklekticizem. Nadaljnje raziskave so nakazale, da je primeren termin transrealizem, smer, ki je povezana s prejšnjimi realističnimi smermi in tehnikami...
Prva tri leta po 1. svetovni vojni so bila na kratkoproznem področju v glavnemv znamenju nadaljevanja prejšnjega. Triletno obdobje razčlenjujemo zato, ker se v kratkem pripovedništvu še ni zgodilo toliko novega, drugačnega, da bi vidneje obarvalo to produkcijo, res pa je, da se je novo že napovedovalo. Novosti so se začele dogajati zlasti z letom 1...
Slovenski literarni zgodovinar Miran Hladnik je začel leta 1995 na spletu objavljati Slovensko književnost in Zbirko slovenskih leposlovnih besedil. Slovenska mladinska književnost se je začela seliti na splet leta 2007. Oba projekta sta nastajala v okviru študentskega dela, prvi na Filozofski in drugi na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. P...
Čeprav lahko pravljične motive najdemo že v antiki, so začele pravljice za odrasle nastajati v 16. stol. (G. F. Straparola, G. Basile), za otroke pa v 17. stol. (C. Perrault). Najbolj znana zbirka pravljic za otroke je zbirka bratov Grimm Otroške in hišne pravljice (1812/15). Za raziskovalce je zanimiva tudi njuna rokopisna zbirka Olenberški rokopi...
