Zapis in tekstura izbrisa

Pisava kot sled procesa zapisa ter izbris kot aditivna subtrakcija v slikarstvu na podlagi lastnih del predstavljata jedro diplomskega dela. Skozi vzpostavljanje odnosa med zapisom in njemu nasprotnim izbrisom preiskujem pomen zapisa, ki izgublja na naraciji in postaja neberljiv. Zaradi dualnosti prepleta vsebine z njeno izgubo prihaja do avtorske alienacije, s tem pa likovno delo sočasno obstaja v prostoru identitete in distance. Kontekstualizacija procesa slikanja kot krožnega procesa vzpostavi sliko kot prostor prepletanja med dvema deloma razcepljenega subjekta. Gradnja slikarske forme na način aditivne subtrakcije prikazuje izbris kot dejanje vzpostavljanja sočasne prisotnosti in odsotnosti, polnosti in praznine, hkrati pa na podlagi Beckettovega principa literature nebesede vzpostavlja obliko umetnosti, ki negira samo sebe. Sled zapisa in sled izbrisa odpirata vprašanja o uporabi konstrukcije in destrukcije v avtorskem delu.