Uresničevanje volilne pravice na volišču

Demokracija je sistem, je paradigma, ki se je brez volitev in udeležbe volivcev, že zaradi njene izvorne filozofske in družbene ideje ne da vzpostaviti in uresničiti. Ni je mogoče in tudi smelo se je ne bi vpeljati kot družbeni red kar tako, samo po sebi, kot še eno avtoritarno možnost z dejanjem avtoritarnega posameznika ali ozke skupine. Če je vzpostavljena, pa je v njenem temeljnem izhodišču, ki sloni na doslednem spoštovanju človekovih pravic, svoboščin in pravičnosti, niti ni mogoče v celoti uresničiti. Kot družbenopolitična pojavna oblika se namreč kaže kot sistem posredne ali neposredne vladavine njenega izvornega nosilca. Neposredna prihaja v konflikt z njeno dejansko uporabnostjo za vsa področja moderno strukturirane družbe, posredna se globoko in neizogibno oddaljuje od njenega bistva in smisla. Kljub temu so demokratične volitve še vedno temeljni, družbenosistemski element in pogoj za vzpostavitev demokratične družbe, zato se od tako vzpostavljenega sistema kot celote utemeljeno pričakuje, da bo volivcem in kandidatom v polni meri omogočil uresničiti njihovo ustavno in mednarodnopravno uveljavljeno volilno upravičenje in poslanstvo, druge upravičeno vpletene subjekte pa v skladu z demokratičnimi volilnimi standardi zadolžil za njihovo demokratično izvedbo, kontrolo in nadzor. Ker uresničevanje volilne pravice na volišču kot klasična oblika volitev s prihodom volivcev v »volilno urejen prostor ali stavbo« in oddajo papirnatih glasovnic v volilno skrinjo počasi, a zanesljivo izgublja svojo družbeno in politično funkcijo kot temeljni pogoj za njeno izvrševanje, je temeljna hipoteza predstavljene naloge zastavljala vprašanje, ali je tradicionalno volišče kot prostor in pravna kategorija uresničevanja ustavnega načela ljudske suverenosti in demokratične oblasti (še vedno) ustrezno zakonsko regulirano in ali zaradi novih načinov in tehnologij glasovanja ta njegova vloga postaja ustavno sporna.