Razširjene strategije sodobne arhitekture

Doktorska disertacija izhaja iz naslednjega vprašanja: na kakšen način se arhitektura danes lahko na produktiven način vzpostavlja v odnosu do sodobne družbe? Produktiven način razumemo kot način delovanja arhitekture, ko ta lahko prispeva k oblikovanju boljše družbe. To določajo različne stalno spreminjajoče se družbene discipline, vsaka s svojim problemskim poljem. Nanje lahko pogledamo z različnih zornih kotov in tako poskusimo razumeti kompleksnost sodobne družbe. Kljub njeni kompleksnosti, sodobno družbo uravnava neka specifična logika, ki je lastna (globaliziranemu) neoliberalnemu kapitalizmu, za katerega je značilno, da se vzpostavlja skozi politične, ekonomske, okoljske, humanitarne, zdravstvene in ostale krize. Zanima nas, kakšna bi morala biti vloga arhitekture v sodobni družbeni situaciji, da bi pozitivno doprinesla k družbi in bila s tem kritično relevantna. Z disertacijo kažemo, kako lahko sodobna arhitektura v 21. stoletju deluje avtonomno in s tem aktivno ter kritično soustvarja svoj družbeni kontekst. Delovanje arhitekture na avtonomen način je delovanje znotraj družbe, vendar tako, da se v njej določa sama, torej brez podrejanja obstoječi družbeni realnosti. Drugače rečeno, pri delovanju znotraj družbe gre za razumevanje problematike, ki se jo preartikulira na avtonomen, arhitekturi lasten način. Zaradi tega trdimo, da mora arhitektura izboljševati družbo tako, da se ukvarja s sodobnimi družbenimi problemi. Arhitektura je na ta način že delovala v preteklosti, na primer v obdobju razsvetljenstva in v obdobju modernizma. Takšno delovanje je prekinil neoliberalni kapitalizem, ki je posegel v napredno usmeritev ter delovanje arhitekture. V disertaciji iščemo načine, s katerimi bi arhitektura, tako kot že v 20. stoletju, lahko delovala progresivno tudi danes. Orodja, s katerimi sodobna arhitektura to lahko doseže, opredeljujemo kot razširjene strategije sodobne arhitekture. Sodobni čas lahko razumemo skozi različne vidike, ki ga opredeljujejo. V disertaciji smo se posvetili politični, ekonomski in ekološki problematiki ter jih zaobjeli s tremi vidiki, ki so stične točke med arhitekturo in družbo. Zanima nas arhitekturna reartikulacija teh vidikov. V njej je moč in družbena relevantnost arhitekture. Trije vidiki, ki nas zanimajo, so politični, ekonomsko-družbeni in ekološko tehnični. Znotraj vsakega od njih smo, da bi dokazali praktične implikacije naše teze, poiskali arhitekturne ustvarjalce, ki s svojim delom na posebej produktiven način v svojih projektih (kljub temu, da sicer delujejo univerzalno, znotraj večih vidikov) poudarjeno naslavljajo problematiko po enega izmed treh vidikov, ki smo jih izpostavili. To so arhitekturni biroji Njiric+, Lacaton & Vassal in Ecosistema Urbano. Njiric+ deluje na poudarjeno političen, Lacaton&Vassal na ekonomsko - družben in Ecosistema Urbano na ekološko-tehničen način. Njirićevo politično delovanje temelji na subverziji špekulativnih pristopov zasebnih in javnih naročnikov, ki so se vzpostavili zaradi odsotnosti produktivne državne in mestne politike. Lacaton & Vassal standardni model varčnosti zamenjajo z ekonomskim pristopom, ki s tipološko spremembo in alternativno materialno artikulacijo ustvarja arhitekturo izobilja, ki omogoča in vzpodbuja popolnoma nove modele uporabe. Ecosistema Urbano skozi integracijo okoljske tehnologije in narave ustvarjajo projekte, ki kažejo na novo možno vizijo ekološko integrirane arhitekture. Našteti biroji naslavljajo in se spoprijemajo z opisano tematiko z različnih robnih pozicij. Njiric+ deluje na geopolitičnem obrobju Evrope / Lacaton & Vasal in Ecosistema Urbano pa delujejo na obrobju strokovnega zanimanja, saj sicer izhajajo iz močno arhitekturno profiliranih okolij. Trije izbrani biroji delujejo z razširjenimi strategijami 21. stoletja, uporabo katerih smo skozi analizo pokazali na primeru njihovih arhitekturnih projektov. Sodobno arhitekturo vzpostavljajo z razumevanjem sodobnega časa, reartikulacijo političnih, ekonomsko družbenih in ekološko-tehničnih vprašanj. S strategijami, ki smo jih raziskali pri izbranih praksah, smo pokazali, na kakšen način se lahko arhitektura danes, na družbeno kritičen in produktiven način vzpostavlja ter tako sooblikuje 21. stoletje.