Pravica do stavke javnih uslužbencev

Stavka je ena od industrijskih akcij, s katero se delavci v okviru kolektivnega boja borijo za svoje pravice in interese, ko pogajanja niso več uspešna. Slovenska pravna ureditev od vseh možnih industrijskih akcij opredeljuje le stavko. Po 1. členu Zakona o stavki gre za organizirano prekinitev dela delavcev za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela. Ob upoštevanju vseh zakonskih zahtev stavka za delavce ne pomeni kršitve delovnih obveznosti ali razlog za uvedbo disciplinskega ali odškodninskega postopka. Prav tako ne sme imeti za posledico prenehanje delovnega razmerja. Stavka sprva zaradi posebnega statusa ni bila priznana javnim uslužbencem, danes pa tudi delavci v javnem sektorju uživajo pravico do stavke, vendar je to še vedno možno dodatno omejiti. Pogoji ter omejitve pravice do stavke so opredeljeni v Zakonu o stavki in ostalih področnih zakonih, kot so Zakon o obrambi, Zakon o sodiščih, Zakon o zdravstveni dejavnosti ... Tudi na mednarodnem nivoju je pravica do stavke opredeljena v številnih pravnih virih, kot so Konvencije Mednarodne organizacije dela, akti Sveta Evrope ali OZN. Pregled pravnih virov slovenske zakonodaje iz področja pravice do stavke javnih uslužbencev pokaže, da se pravica do stavke v številnih točkah precej razlikuje od mednarodnih standardov oziroma se z njimi ne sklada. Tudi sam Zakon o stavki ni skladen z ustavno ureditvijo, zato bi bil potreben temeljite prenove.