Mitično v kratki prozi Vlada Žabota

Prispevek predstavlja poskus razbiranja implicitnih in eksplicitnih mitičnih elementov v zbirki kratke proze Vlada Žabota Bukovska mati, kjer se protagonisti – sicer dediči moderne subjektivne zavesti, ki se je formirala v novoveškem romanu, v kratki prozi pa je še radikalizirana – znajdejo v neobvladljivem mitičnem svetu. Atmosfero tega sveta sestavljajo močvirje, blato, sluz, megla, noč, ki so paradigmatski atributi kaosa / čas je linearen in prinaša kavzalne posledice, a ne teče vedno sukcesivno. Še bolj pa je za mit simptomatična organizacija kolektiva, ki je pravzaprav plemenska skupnost s svojimi zakoni in rituali, protagonist pa v srečanju z njo pogosto postane objekt žrtvovanja. Ženski liki se s svojo ambivalentno vlogo poželjive, a pogubne ženske približujejo podobam bele žene, divje žene ali matohe. Afiniteten odnos pisatelja do mitičnih vsebin se ob vseh njegovih romanesknih delih kaže tudi v pobudi za generacijski zbornik mlade slovenske proze Rošlin in Verjanko ali Dolgo odlagani opravek slovenstva.