Goreči menih: Telo kot kraj protesta, protest kot branje telesa

V diplomskem delu preverjam tezo, da je protest lahko razumljen kot branje telesa. Pri tem izhajam iz študije primera samosežiga mahajana budističnega meniha Thich Quang Duca iz leta 1963 v Saigonu. Izpostavim nekaj odzivov na ta dogodek in jih kontrastiram s pismom meniha Thich Nhat Hanha, ki je zavrnil, da bi bil samosežig protest ali samomor. Ta ontološka diskrepanca je motivirala nove raziskovalne nastavke. Da bi jo pokazal kot preučljivo, jo tematiziram z vpeljavo pojmovnega para vidno-nevidno. Predstavim razpravo Maria Blaserja, ki naslovi polje epistemologije in ontologije ter komentira nekaj temeljnih teoretskih pristopov, kot sta ontološki obrat in kozmopolitika. Odgovarjam, da je telo lahko dober informator o sebi in o dogajanju, v katerega je vpeto. Telo je multiplo, niso pa vsi njegovi vidiki enako dostopni. Ugotavljam, da so nevidne – na primer ontološke – vsebine nekega dogodka pogosto spregledane, kar pripisujem tudi naravi fotografije kot medija. Po drugi strani je vidno (natančneje: vizualno) v študiji primera zelo komunikativno, a je takšno branje telesa pogosto bolj redukcionistično. Z diplomskim delom pozivam k metodološki refleksiji raziskovalnega objekta, kot možno rešitev pa predlagam etnografijo vidnega in nevidnega.