Ars mentis: med enaktivizmom in Plessnerjevo filozofsko antropologijo

V magistrski nalogi predstavim in primerjam avtopoetični enaktivistični pristop, predvsem kot ga razlagata Francisco J. Varela in Humberto R. Maturana, in filozofsko antropologijo ter filozofijo narave Helmutha Plessnerja. Moj glavni cilj je ugotoviti, ali se glede na površinske podobnosti izbrani teoriji skladata in ali lahko ena drugi koristita pri vzpostavitvi bolj celovite, celostne podobe človeške kognicije, kot jo nudijo običajni pristopi v kognitivni znanosti. Po zgodovinskem in metodološkem pregledu, v katerem začrtam glavne trende, s katerimi sta interaktirali in na katere sta se odzivali, hkrati pa opišem načine, kako sta odgovarjali na izzive kartezijanske dihotomije, predstavim njun podobni, a ne identičen pristop k opredelitvi živih bitij kot avtopoetičnih enotnosti oziroma mejujočih teles z divergentno notranje-zunanjo dvojno aspektivnostjo. Zatem raziščem raznovrstne lastnosti življenja, kot jih teoriji razlagata skozi svoji prizmi in na svojih stičiščih, od temeljnih vitalnih fenomenov, kot sta sistemskost ali evolucija, do bolj zapletenih oblik organizacije, kakršne vidimo pri večceličnih organizmih, kot so rastline in živali, posebej pa v enaktivističnem pojmovanju kognicije kot utelešenega udejanjanja. V zadnjem delu naloge preučim nadaljnje diferenciacije življenja v družbenosti, jeziku in zavesti ter odnosu med slednjima, ki ga teoriji obravnavata v obratnem vrstnem redu. Črpajoč iz primerjave njunih obravnav kulturnih fenomenov, zaključim s sintezo teorij in predlogom pogleda na spoznavo, ki mu pravim umetelno udejanjanje ali artefakcija, kot bistveno raven analize, hkrati pa izpostavim nevarnosti tovrstnih sintetičnih in primerjalnih poskusov.