Antični elementi v slovenskih glasbenogledaliških delih

Magistrsko delo raziskuje uporabo antičnih elementov v tujih in slovenskih glasbenogledaliških delih od opernih začetkov v poznem 16. stoletju do sodobnosti 21. stoletja. Prevzemanje antičnih in mitoloških snovi je značilno za zgodnja operna dela 17. stoletja, medtem ko se antični elementi v sledečih dveh stoletjih pojavljajo zgolj sporadično. Ponovni preobrat prinese glasbenogledališka ustvarjalnost druge polovice 20. stoletja, ko poseganje po antični tematiki zopet močno naraste. Antična tematika se pogosto pojavlja znotraj eksperimentalnih gledaliških praks, ki jih Hans-Thies Lehmann označi z izrazom postdramsko gledališče. Številni tuji kot tudi slovenski glasbenogledališki ustvarjalci v starogrški tragediji in mitologiji prepoznajo medij za motrenje perečih tem, ki jih prinašajo sočasne družbeno-politične spremembe. V slovenskih glasbenogledaliških delih se antična tematika prvič pojavi šele v 20. stoletju. Po njej med slovenskimi opernimi skladatelji najpogosteje posežeta Darijan Božič in Tomaž Svete.