Analiza vpliva začasne in trajne rabe prostora pri načrtovanju ter upravljanju begunskih taborišč

Cilj diplomskega dela je ustvariti preobrat v razumevanju begunskih taborišč – stran od tehničnega pogleda na prostor izrednega stanja k pogledu na prostor bivanja, ki ima mnogotere vzporednosti z vsakdanjimi prostori mest. Medtem ko se mnogi avtorji v svojih analizah osredotočajo na specifične vidike taborišča (ekonomija, zdravstvo, arhitektura, preskrba s hrano, infrastruktura itd.), se sam lotevam celostne sociološko-urbanistične analize begunskega taborišča. Začnem s pregledom razvoja taborišča skozi zgodovino in ga prek pojava koncentracijskih taborišč pripeljem do begunskih taborišč, kot so se pojavila po 2. svetovni vojni in kot jih poznamo danes. Temu dodam tudi teoretsko opredelitev taborišča, ki je v zadnjih letih pod dominantnim vplivom Agambenovega koncepta izrednega stanja. Kot temeljni dokument, ki narekuje načrtovanje in upravljanje z begunskimi taborišči, kritično analiziram UNHCR-jev Priročnik za izredne razmere. V drugem delu nadaljujem s sociološko-urbanistično analizo begunskih taborišč Zahodne Sahare, pri kateri izhajam iz pisnih primarnih in sekundarnih virov, slikovnega gradiva in terenske raziskave, v kateri sem sodeloval v letu 2016. Čeprav taborišča lahko označimo za izredne prostore, v zaključku predstavim argumente proti Agambenovi hipotezi, da begunska taborišča nujno producirajo le golo življenje, in trdim, da so lahko hkrati tudi prostori agentnosti, ujeti v specifičen geografski in časovni prostor liminalnosti.