Aktivnost sodnika v pravdnem postopku

V slovenskem pravdnem postopku velja načelo iura novit curia, a hkrati pravdni sodnik ne deluje le po načelu da mihi factum, dabo tibi ius. Sodnikova aktivnost je v večinski meri opredeljena s procesnimi jamstvi strank pravdnega postopka, saj mora sodnik aktivno zagotavljati uresničevanje pravice do poštenega sojenja, ki je zagotovljena na podlagi slovenske ustave ter Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Da to zagotovi, mora s pravilnim procesnim vodstvom poskrbeti za ustrezno sorazmerje tako procesnih jamstev kot tudi procesnih načel. Ker si mora sodnik prizadevati zadevo vsestransko raziskati in nuditi pravno varstvo pravemu nosilcu materialnopravnega upravičenja, a odločiti v razumnem roku, mora priprave na vodenje postopka in aktivno zbiranje procesnega gradiva začeti čim prej. Stopnja dejavnosti sodnika bo predvsem stvar njegove percepcije o vlogi sodnika v postopku. Predpostavka za polno učinkovitost sodnikovih aktivnosti v postopku je skrbno ravnanje strank v postopku, zato mora od njih zahtevati stopnjo odgovornosti, ki bo izraz avtonomije strank in skladna z njihovo vlogo v postopku ter bo hkrati uravnotežena s sodnikovo odgovornostjo v postopku. Sodnik mora v postopku zato delovati kot spodbujevalec procesne aktivnosti strank. Največja učinkovitost sodnikove aktivnosti pa bo dosežena le ob ustreznem dopolnjujočem sodelovanju sodnika in strank. Sodnik s pravilnim ravnanjem zagotavlja večjo sprejemljivost odločitve za stranke spora, ki v najboljšem primeru pomeni celovito končanje spora, hkrati pa prispeva k zaupanju javnosti v sodno vejo oblasti. Premajhna aktivnost sodnika negativno vpliva na vsebinsko kakovost sodnega varstva in končne odločitve ter učinkovitost pravdnega postopka, lahko pa rezultira tudi v kršitvi temeljnih procesnih jamstev strank. Aktivna vloga sodnika se v slovenski in primerljivih ureditvah vedno bolj poudarja že več desetletij, takšen pa bo trend nedvomno tudi v prihodnje.